Pooblaščene kleparsko ličarske delavnice si že dlje časa prizadevajo, da bi jim zavarovalnice upoštevale dejanske stroške, ki jih imajo s popravilom vozil. Urne postavke, ki jih plačujejo zavarovalnice, se niso namreč ustrezno spremenile že več kot 10 let, hkrati pa so delavnicam naložile še dodatne obveznosti. V Sekciji pooblaščenih trgovcev in serviserjev z motornimi vozili pri GZS svarijo, da so nekateri izvajalci že prekinili pogodbe z zavarovalnicami, saj pod takimi pogoji delajo z izgubo.

 

Pooblaščene kleparsko ličarske delavnice so zavezane k visokim standardom opremljenosti in usposobljenosti zaposlenih za izvedbo kakovostnih popravil poškodovanih vozil. Takšen standard že vrsto let stroškovno ni pokrit s plačili, ki jih zavarovalnice namenijo delavnicam na podlagi zavarovanj njihovih zavarovancev. Velik del stroškov popravila ni plačan ali pa je razvrednoten. Da so razmerja z zavarovalnicami stroškovno nevzdržna je pokazala tudi analiza, ki so jo izdelali priznani strokovnjaki Centra poslovne odličnosti pri Ekonomski fakulteti.

Zavarovalnice so v zadnjih letih na kleparsko ličarske delavnice prenesle številna dodatna dela (kot npr. do-cenitve, hramba in uničenje zamenjanih delov, odvoz, razgradnja…), ki sploh niso plačana, poleg tega ne plačujejo niti del, ki jih je v delavnici potrebno nujno izvesti za kakovostno izvedbo kleparskih oz. ličarskih storitev. Ta dela, na podlagi analize EF, predstavljajo kar 23,3 % izvedene storitve, torej zavarovalnice skoraj četrtino stroška storitve ne pokrijejo. Ekonomska fakulteta ocenjuje, da bi se cene izvedenih kleparsko ličarskih storitev v Sloveniji morale gibati med 94 EUR in 105 EUR. Pri tem je potrebno pojasniti, da tehnološka obdelava poškodovanih vozil terja bistveno več časa, kot ga priznava Eurotax normativ, ki ne upošteva potrebne manipulacije z vozili med posameznimi postopki (kleparsko delo; ličarsko delo; čas sušenja; ipd..). Eurotax normativi so osnova za plačilo storitev izvajalcem s strani zavarovalnic, kar pomeni, da vsak izvajalec dobi plačano zgolj golo delo kleparjev in ličarjev. Zato ne preseneča, da v primerih ko je predvidenega, na primer 4 do 6 ur popravila, vozilo lahko ostane pri izvajalcu v obdelavi tudi do tri dni. Zavarovalnice, kljub večkratnim poskusom iskanja kompromisnih rešitev, zavračajo zahteve po višjih urnih postavkah z argumentom, da so se povečali stroški nadomestnih delov, čeprav kleparsko ličarske delavnice nimajo nobenega vpliva na te cene. Zavarovalnice s pozicije svojega prevladujočega položaja tako zavezujejo izvajalce, da storitve opravljajo po nevzdržnih pogojih, ki so mnogokrat celo za več kot 50% pod pragom stroškovno vzdržne cene.

Povišana inflacija, višji stroški dela, energije in materiala ter stroški za ekološko ravnanje z odpadki vplivajo na skupne stroške delavnic oziroma stroškovno ceno. Vsi ti stroški so se v zadnjih letih močno povečali, urna postavka pa je ostala bolj kot ne enaka. Po drugi strani pa so zavarovalnice v zadnjih letih občutno podražile avtomobilska zavarovanja.  Takšna razmerja zavirajo razvoj kleparsko ličarskih delavnic in povzročajo odhod dobrih strokovnjakov kleparsko ličarske stroke v druge, bolje plačane dejavnosti. Škodljive posledice nevzdržnih razmerij se kažejo na več področjih in menimo, da jih zavarovalnice ne bi smele več ignorirati in bi morale tvorno pristopiti k pogovorom, kako zavarovancem, ki plačujejo vse višje zavarovalne premije, zagotavljati kvalitetno in strokovno popravilo njihovih vozil.

 Kontakt za dodatne informacije: Zoran Sodnik, predsednik Sekcije pooblaščenih trgovcev in serviserjev z motornimi vozili; ptz@gzs.si